Svoboda in moda

V vsakdanjem sedanjem življenju, predvsem poslovnem, je vse bolj pomemben prvi vtis. Že v prejšnjih časih pa zasledimo rek "Obleka naredi človeka". In vsekakor obleka spet postaja odločilen faktor prvega vtisa.

Brezčasnih in večno modnih poslovnih oblačil ni več niti za moške. Ženske pa so bile vedno pod pritiskom trenutnih modnih trendov. Tudi v času, ko so si z emancipacijo, oziroma z enakopravnostjo, izborile "enakopraven" družbeni status in vstopile kot nosilke družbenih in gospodarskih funkcij v poslovni svet. Mogoče ravno zaradi tega pogosto zasledimo pri začetnicah feminizma "oblačenje po moško", oziroma pri njih izginja zunanji videz ženskosti, ki je pravzaprav okrasek vsakega moškega in odraz njegovega družbenega statusa. Mogoče pa  nova ženskost danes projicira preko kulture oblačenja družbeni status ženske. 

Pomembna pa je vsekakor pri kulturi oblačenja, tudi v poslovnem svetu, dandanes za oba spola znamka oblačil, ki je podvržena razvojnim smernicam mode. Brezčasnih večnih poslovnih oblačil namreč že dolgo ni več. Tudi prostočasnih in delovnih oblek, ki bi bile večne, ni več.

Dandanes lahko tako živimo v iluziji svobode, ki se prenaša tudi na področje kulture oblačenja. Ponavadi veljajo na tem področju še zmeraj posamezni kodeksi glede oblečenosti in slečenosti. Pravi primer tega kodeksa enakopravnosti in pravil, ki ne obstajajo na področju kulture oblačenja in  ki si jih vsak pač razlaga po svoje, je bil moški v kratkih hlačah na sodišču, ki si je za vzor izbral sodnico v kratkem krilu in so ga zato hoteli sankcionirati. Tako ugotovimo pač tudi različne poglede na pravilo slečenosti in oblečenosti. Tudi različna pravila kulture oblačenja za moške in ženske. Tudi, kaj je prozorna obleka in ali s tako obleko tako spadaš med oblečene ljudi, lahko sproži cele debatne krožke.

Moda na področju oblačenja ima pač tudi svoje "muhe", saj za moške ne priporoča samo dolgih hlač in oglašuje tudi prozorne obleke in še kaj drugega. In seveda naj bi moda samo priporočala, ker moda ni zavezujoča norma družbe. Tudi, če hočete sami pregledati modne kataloge za oblačenje, boste težko našli zavezujočo poslovno modo. Tu in tam se v poslovnem svetu še morebiti pojavlja zavezujoč suknjič za oba spola.  Brezčasna poslovna moda naj bi temeljila v preteklosti  namreč tudi na neseksualnem oblačenju. Čeprav se je ta kodeks kulture oblačenja v poslovnem svetu vseskozi kršil.   V poslovnem svetu naj bi pač veljajo pravilo, da poslovna moda ni ravno namenjena poudarjanju seksipilne postave. Zato so poskušali diskridirati osebe, ki uporabljajo v poslovnem svetu oprijete majice, namesto srajc. Izginile pa so javne sodbe v medijih za ženske, ki v poslovnem svetu uporabljajo globoke dekolteje in kratka krilca. Poskus etiketiranja in razločevanja ljudi, je bila tudi obsodba tako imenovanih "trenikarjev", ki naj bi hodili naokoli v prostočasnih ali športnih oblačilih.

Takšnih primerov sodb kulture oblačenja je še veliko in lahko samo na kratko ugotovimo, da pravzaprav svobode na področju kulture oblačenja ni. Možno je tudi, da naša kultura še zmeraj potrebuje razloge za ločevanje ljudi na naše in druge. Mogoče pa je celo želeno sankcioniranje odklonov od naših osebnih norm in naše osebne modne znamke ali pa celo osebnega stila oblačenja. Vsak je pač danes tudi kulturna zvezda. Druge kulturne zvezde pa je potrebno degradirati. 

S posebno in svojstveno kulturo oblačenja, ki naj bi jo zagotavljala naša svoboda, sigurno lahko namreč pridobite pozornost drugih in mogoče tudi posebno družbeno priznanost ali pripadnost določeni družbeni skupini. Čeprav le redke družbene skupine to posebno, morebiti ne javno, ampak samo prikrito zavezujočo kulturo oblačenja in s tem javno podobo tudi javno objavijo, oziroma vas s tem seznanijo.