Dostopnost pitne vode

Pitna ali neonesnažena voda je že od nekdaj življenskega pomena za človeka. Vsaj potrebo po vnosu tekočin v naše telo vsi dobro poznamo. Med osnovnimi gradniki našega telesa je namreč tudi voda.  

In najpogosteje vodo  vnašamo v naše telo kot pitno vodo. Lahko pa je ta potrebna voda tudi sestavina drugih tekočin in sicer od čajev do sokov, kompotov in podobno. Lahko pa vodo vsebujejo sami sadeži in zelenjava, ki jih zaužijemo, čeprav nam načeloma takšen način vnosa vode v naše telo ne zadostuje za preživetje, oziroma prepreči dehidriranosti.

Že zaradi dostopa do pitne vode, so se prva naselja večinoma pojavljala ob ali na jezerih ali rekah in potokih. In naj bi bila ta voda prosto dostopna naseljencem. In vendar je ta dostopnost vode pogosto povzročila tudi boje za vodo v posameznem naselju ali med naselbinami. Vedno jo je nekdo hotel pač samo zase, sploh če so se pojavljala sušna obdobja ali pa je bilo vode premalo za vse naseljence. Ali pa je povsem preprosto nekdo pač hotel služiti s to vsakodnevno potrebno dobrino.

Drugi način dostopa vode v naseljih  so bili vodnjaki in druga zajetja vode, saj je bilo možno shranjevati tudi deževnico. V to skupino imetnikov vode niso  zajeti tisti, ki so preprečili s pregradami pretok reke ali potoka skozi drugo zemljišče ali naselja.

Zemlja, kjer ni bilo dostopa do vode,  je veljala za manjvredno. Starega slovenskega reka "Koplji pod brezo" seveda nisem preizkušala osebno. Ampak vsekakor se je izvir ali zajetje vode na takšnih zemljiščih, kjer ni bilo reke, potoka ali jezera, intenzivno iskalo. Iskali so tudi morebitne podzemne vode. 

Seveda je bil skozi našo zgodovino vedno dostop do vode, sploh pa pitne vode,  povezan s premoženjskim stanjem. Za denar se že od nekdaj dobi vse, tudi pitna voda.

V novejši modernizirani in demokratični družbi je postala ravno zaradi tega voda pogosto nacionalna dobrina in nacionalna last.  Razvila so se skupna zajetja vode in vodovodi.  Privatna zajetja vode, reke, potoki in jezera so tako postala splošna družbena dobrina, ki naj bi bila dostopna širšim množicam.

Na prvi pogled je tako postala voda vsesplošno dostopna dobrina. Vendar pozabljamo, da je dostop do pitne vode ponovno stvar premoženjskega stanja, saj morate imeti potrebna finančna sredstva za vodovodni priključek in seveda mesečni dohodek, da lahko porabo vode tudi plačujete.

Po drugi plati zgodbe o pitni vodi, naj bi bila sedaj pitna voda, ki jo seveda plačujemo,  pod stalnim strokovnim nadzorom glede neoporečnosti, oziroma varna za pitje. To pomeni, da naj ne bi vsebovala nevarnih primesi za naše zdravje. Kar vključuje tudi prisotnost bakterij, virusov ali pa  na splošno prisotnost mikroorganizmov. Na splošno naj pitna voda ne bi vsebovala vsaj tako imenovanih patogenih mikroorganizmov.

In spet je zaznan stari in novi problem tokrat pitne vode iz pipe. Res nam je, če imamo potrebna finančna sredstva, dostopna voda iz pip v naših domovih, ampak naj nas preveč ne začudi, če zasledimo na straneh ponudnikov pitne vode, da je voda iz pipe v naših domovih pravzaprav primerna za pitje šele po filtriranju ali prekuhavanju. Ali pa voda iz pipe celo stalno ni primerna za pitje. Tako se spet borimo ali pa se bomo borili, da nam bo neoporečna pitna voda dostopna. In mogoče spet potrebujemo še dodatna finančna sredstva za nakup tako imenovane javne dobrine, ki ji pravimo pitna voda.