V javnih službah ne morejo biti zaposleni člani družine

  Naša nadvse kultivirana družba se rada pohvali tudi z družbeno podporo družini. Družina naj bi bila namreč temelj naše družbe. Družino si namreč tudi svobodno ustvarjamo in temelji na ljubezni, medsebojnim spoštovanjem in skupnim gospodinjstvom ali dohodki in odhodki.

V naši družbi pa imamo kot vedno prisotne tudi paradokse in/ali kontradiktornosti med teorijo in prakso.

V teoretičnem delu urejanja medsebojnih odnosih, vključno z družinskimi, je zapisano, da žena ali mož javnega uslužbenca ali uslužbenke nikakor ne moreta biti zaposlena v neki javni službi. Nekateri to označujejo celo kot nepotizem ali nastanek klana neke družine, ki bi rada prevzela vse ključne družbene funkcije in jih spremenila v družinske.

V praktičnem delu naše družbe ali vsakdanjem življenju pa se radi pojavljajo v družini, ki naj bi temeljila na monogamiji dveh ljubečih partnerjev, neregistrirani razširjeni člani družine, ki so v bistvu ljubimci in ljubice. Vsekakor pa so tudi ti kršitev monogamije, ki je zelo redko kaznovana.

Vsi tudi zelo radi pomagamo svojim srčnim izbrancem tudi pri kariernih dosežkih. Tako se pojavlja paradoks ali pa parodija družinski vezi, da ustvarjamo družinski klan v družbi v bistvu z neregistrirani ljubicami ali ljubimci. Ti so namreč lahko zaposleni v naših javnih službah za razliko od registriranih partnerjev in potomcev ali otrok.

Ljubezen je pač ljubezen in težko jo pač spravimo v teoretične kalupe, ki naj bi determinirali ali določili naše vedenje in vrednote naše družbe in seveda tudi partnerskih odnosov in družine.