Ekonomija in vojna

  Evropska unija se po 80-tih letih miru po drugi svetovni vojni, spet sooča z globalno vojno nevarnostjo. Vdori v zračni prostor so čedalje pogostejši. Prav tako pa tudi grožnje z raketiranjem. Mirno povojno obdobje z obširnejšimi 8n pogostimi sestanki in celo ustanovitvijo Organizacije združenih narodov (OZN) ter določitvijo mej med državami, se razblinja ob težnji po ponovnem vrednotenju državnih meja in popisu narodov na ozemljih.

Poslušamo lahko spet o mineralnem in rudniškem bogastvu posamezne države. Prav tako pa tudi o fosilnih gorivih. Prva reakcija na vdor na tuje ozemlje, kot je ruski vdor v Ukrajino, so bile pravzaprav trgovinske sankcije, od prepovedi uvoza naprej iz države, ki naj bi bila agresor, kot je prepoznana Rusija, saj je z vojsko prekoračila jasno začrtane državne meje Ukrajine.

Seveda pa so se takoj pojavile tudi špekulacije. Eni bi pač še zmeraj ostali zvesti svojemu dolgoletnemu ekonomsko-trgovskemu partnerju Rusiji, predvsem v trgovini z nafto in plinom. Spet drugi bi radi bili uvozno-kontrolno okno EU ali po domače povedano edini uvoznik dobrin iz agresorske države in seveda tudi držav, ki Rusijo podpirajo, kot je na primer v tihem ozadju Kitajska.

 Enotnost EU se tako razblinja, saj se pojavljajo tudi grožnje nekaterih držav po izstopu iz EU. Biti skupaj v dobrem in slabem je pač zelo težavna zadeva, ki se rada konfrontira z ekonomskimi načeli čim večje dobičkonosnosti, ki ne pozna državne, etične ali narodnostne pripadnosti. 

Pravzaprav govorimo čedalje pogosteje o preprosti globalno ali svetovni trgovini in posledično o trgovinskih vojnah. Svobodna svetovna ekonomska trgovina bi se pač morala podrediti novi svetovni vojni nevarnosti in trgovanju pod posebnimi pogoji in seveda novim trgovinskim zakonitostim v času vojne nevarnosti. 

 Ukrajinsko-ruski konflikt ali vojna namreč nikakor ne more dobiti epiloga v mirni diplomatski rešitvi sporov. Zaradi tega pa je tudi pričakovan pretrgan svetovni ali neomejeni trgovinski pretok dobrin. Lahko pričakujemo prekinjene trgovinske pogodbe, kot odraz nestrinjanja z njihovo agresorske politiko. Nakazano pa je že tudi možno izsiljevanje z ukinitvijo dobave potrebnih surovin in energentov ali izdelkov. Ali je celo namišljeno ali ne dejstvo, da EU, skupaj z NATO, enostavno ne zmore samozadostnosti, oziroma je esencialno odvisna že od same Rusije, kaj šele Kitajske, bo pokazala nič kaj rožnata bodočnost. Je pa nakazana bivša neumnost esencialne odvisnosti EU in NATO, ki se bo morala preobraziti iz trgovine in potrošništva v ustvarjalnost in produkcijo ter nov način varne samozaščitne samozadostnosti.