Kleptomanija v naši družbi

  Ljudje smo čedalje bolj sočutni do različnih težav soljudi, vključno z bolezenskimi. Tako se pojavlja v uradnih ustanovah, ki naj bi ukrepale po Kazenskem zakoniku, da so tako imenovani storilci kaznivih dejanj, enostavno prepoznani kot bolniki, ki ne odgovarjajo za svoja storjena kazniva dejanja.

Ena od takšnih zmot ali pomot označevanja ljudi, kot kriminalcev, ki kradejo ali protipravno odvzamejo ljudem njihovo lastnino, je tudi težka bolezen kleptomanija. Sicer jo vsi strokovnjaki na tem področju označujejo kot težnjo po prilaščanju tujih stvari, ki niso povezane z esencialno potrebo po tej stvari, ampak gre samo za nagonsko težnjo po pridobitvi tujih stvari. Veliko strokovnjakov sicer ugotavlja, da takšni kleptomani in kleptomanke sicer poznajo občutek krivde, oziroma niso brez občutka sramu in/ali krivde. Zelo pogosto ti kleptomani in kleptomanke takšne odvzete tuje stvari tudi akumulirajo ali skladiščijo, oziroma jih ne potrošijo ali uporabljajo in pravzaprav teh stvari tudi niso potrebovali. 

Kleptomanija nima zdravila in je enostavno psiho-socialno terapevtsko zdravljena. Žrtvam kleptomanije pa ponavadi samo svetujejo psiho-socialno samopomoč, ker kriminal obstaja v vsaki družbi in bi morali družbo s tem segmentom tudi sprejeti kot normalno življenjsko dejstvo. Prav tako naj bi se sprijaznili z življenjskim dejstvom, da v naši družbi pač seveda obstajajo tudi bolniki, ki ne odgovarjajo za svoja kazniva dejanja, kot je tatvina ali protipravni odvzem tuje stvari, kljub zakonski in celo ustavno zavarovani lastninski pravici na našem premoženju.

Malo pomanjkljivi so podatki ali kleptomani tudi uživajo v storjeni škodi in bolečini oškodovanca ob izgubi njihovega premoženja, ki jo povzročajo tako imenovanim oškodovancem. Tanek led ugotovljene bolezni kleptomanije, tako seveda prebijajo čustva oškodovancev. Sicer se radi tolažimo, da so materialne dobrine nadomestljive, vendar se moramo zavedati tudi potrebe po dodatnih finančnih sredstvih, da nadomestimo odvzeto.

Ali je kleptomanija tudi potreba po prevzemu tujega moža ali žene ali intimnega partnerja, zaenkrat še ni zadosti obravnavano. Podobno velja tudi za dosežke drugih in celo njihovo identiteto. Vsekakor pa lahko v družbi zaznamo tudi takšne pojave. Nekatere pač enostavno mika vse tuje; snovno in nesnovno, materialno in nematerialno. In še prevečkrat imajo ljudje v svojem vsakodnevnem življenju enostavno težavo z uporabo samo svojega in razpolaganju samo s svojim, ne glede na lastno materialno situacijo, ki je vse bolj enostavno individualna percepcija ali presoja, ki je lahko tudi kontradiktorna dejanskemu stanju. Utopija ali megla varovanja osebnega premoženja tudi v smislu z razpolaganjem s svojim premoženjem, se širi najverjetneje tudi na druga nematerialna področja. Prav tako pa je zelo na mestu debata ali kleptomanska obsedenost z neko osebo vodi tudi v prevzem vsega bistva te osebe ali celo v kloniranje v to osebo. V tem primeru lahko originalna oseba postane tudi odvečna in se pojavi potreba po odstranitvi originala.

Pojem bolezenskega kleptomanskega stanja se lahko tako razširi na celotne segmente naše družbe in postane pravzaprav kleptoman večja žrtev-bolnik, kot pa je sam oškodovanec ali oškodovanka. Najbrž se bo v bodočnosti morali oškodovanec ali oškodovanka ali enostavno žrtve kleptomanije, ki sicer še zmeraj obstajajo, tudi navaditi tolerance do kleptomanov in jih sprejeti kot normalen družbeni prisotni segment človeške populacije. "Mika me vse tuje", kot moto življenjske sile ali zagona, je bilo in je še prisotno v našem vsakdanjem življenju. Obravnavanje kleptomanije in posledic tovrstnih dejanj, pa bo najverjetneje tudi navodilo ali vodilo reakcij in akcij v vsakdanjem življenju tudi drugim nekleptomanskim ljudem.