Pasti nenasilnega vedenja

 Večkrat skozi razvojno obdobje človeka od zgodnjega otroštva do odrasle osebe, so vsaj včasih opozarjali na nenasilno vedenje. Vsekakor pa naj bi bila korigirana vsaj napadalnost. Tako naj bi ustvarili bodočega miroljubnega, empatičnega sodobnega družbenega in socialnega odraslega človeka.

Nasilno primarno ali nagonsko vedenje človeka, ki je zelo hitro v konfliktu z drugimi ljudmi za življenjske dobrine in celo za oblast nad drugimi, naj bi tako skozi zgodovinski razvoj človeka bolj podobnega primatom ali samotarskemu človečnjaku, ki si je težko ustvaril širšo družbo, pripeljal do sodobnega miroljubnega socialnega človeka. Vsaj tako naj bi potekal sodobni vzgojni in izobraževalni model ločitve človeka od primata ali človečnjaka. 

Seveda se je nasproti temu modelu, spet pojavil stari model vsaj obrambne strategije vzgoje. Ljudje namreč težko živimo v miru z drugimi ljudmi ali skupinami ljudmi. Prvotne razlage potrebe po vojaških ali orožarskih veščinah, so se naslonile na nagonsko težnjo, seveda drugih ljudi ali skupin, po osvojitvi tujega ozemlja ali podjarmljenju drugih ljudi ali skupin, plemen ali ljudstev.

Tako sta prišla v paradoks težnja človeka po življenju in ustvarjanju v miru in spoštovanju pravic drugih in prastara težnja po uveljavljanju superiornosti nad drugimi z orožjem ali vojskovanjem. S tem pa se je spet uveljavila stara potreba po nasilnem vedenju do drugih. Zelo pogosto so bili namreč umirjeni, tako imenovano civilizirani ljudje, pravzaprav žrtve barbarskih nasilnih prvinskih tolp, saj so jih zaradi njihovega nenasilnega obnašanja in slabo razvitih vojaških strategij ali razvoja vedno novih orožij, drugi zlahka podjarmili.

Tako se še danes ukvarjamo se paradoksom težnje miroljubnega sožitja med ljudmi, etničnimi skupinami in narodi in mirnega reševanja sporov ter težnje po vojaški premoči, ki bi služila nadvladi ali pa celo iztrebljanju drugačnih, predvsem pa miroljubnih, ljudi. Vse pogosteje se namreč pojavljajo vedno nova konflikta vojna območja, ki nam vedno znova dokazujejo, da svojih prvinskih nasilnih vedenj ni dobro popolnoma opustiti. Tako lahko pridemo do sklepa, da moramo ohraniti nasilno vedenje v svoji človeški naravi ali biti, prav zaradi tovrstnih nasilnih vojnih pojavov, vsaj v obrambne namene.