Sočutje

 Ljudje se še zmeraj radi zanašamo na naše srce, oziroma na vzbujena srčna in dobrodušna ali dobrodelna občutenja, ki nam jih projicirajo izpovedane stiske drugih, ogroženost in izpostavljenost nasilju lažnih in resničnih žrtev. Srce se namreč ravna po imidžu ali promociji žrtev ali njihovih izpovedih in zgodbah, ki so lahko resnične ali pa namišljene. Naše socialno-sočutne reakcije pa so odvisne od dobro predstavljene zgodbe domnevnih žrtev.

Paradoks dobro predstavljene zgodbe žrtve in realnosti dejanskega življenja gre v vsakdanjem življenju tako daleč, da pravzaprav stradanje priznamo tudi zelo dobro prehranjenem ljudem ali celo debelim, ki so takšni brez vsakršne bolezni, ki bi povzročila napihnjenost ali debelost. Po drugih strani pa sestradano ali po domače povedano suhljato osebo prepoznamo kot osebo, ki namerno hujša, hoče imeti manekensko postavo ali pa si kako drugače sama povzroča premajhno telesno težo. Zdravnikom je pač težko prepustiti, da ocenijo sestradanost in/ali posledice lakote. 

Podoben primer je z žrtvami nasilnih dejanj. Nasilna dejanja namreč zelo pogosto puščajo za sabo modrice, oteklost, poškodovano kožo ali pa celo poškodbe na skeletu ali kosteh telesa. Tudi te posledice nasilnih dejanj domnevnih žrtev nasilnih dejanj naj bi presojali in ocenjevali pravzaprav zdravniki.

Drugačen je primer z socialno ogroženostjo in revščino na sploh, saj smo v moderni socialni družbi izumili socialne centre z namenom strokovne presoje dogodkovnega cenzusa, ki je potreben vsaj za osnovno preživetje. Prav tako pa naj bi se nanje obrnili v primeru naravnih in drugih nesreč in pridobili takojšnjo izredno pomoč.

Poznamo pa še vedno tudi humanitarne organizacije, čeprav naj bi bile v modernih socialnih družbah odvečne, saj že sama država z institucijami skrbi vsaj za osnovne življenjske potrebščine. Tako naj bi se humanitarne akcije vršile predvsem v tujini. Nam državljanom EU po ostane prazen vakum v primeru življenjske ogroženosti, kar so pokazale poplave in požari širom evropskega prostora. Takrat je namreč marsikdo doživel pravi šok socialnega čuta in sočutja do sočloveka, ko je občutil brezbrižnost predvsem socialnih ustanov in humanitarnih organizacij. Prvi so na pomoč priskočili sodržavljani vsaj s pitno vodo ali se kakšnimi starimi oblačili, šele nato pa so priskočile na pomoč tako imenovane vladne in nevladne humanitarne organizacije. Takojšnji paketi pomoči pa so najbrž ostali prav po birokratsko v skladiščih, dokler niso uredile žrtve naravnih nesreč vseh potrebnih vlog ali papirjev za dodelitev pomoči, ki se je nato celo uradno zavedla. Lahko ste bili celo srečni, če so vas za razliko od migrantov, prepeljali na varno. Takšne birokratske zavedbe humanitarne pomoči in presoje namreč težko srečamo pri pomoči tujim državljanom ali državam izven evropskega prostora. Zelo redko boste našli osebne karte za humanitarno pomoč. Ponavadi je v praksi staro reklo "Kdor prej pride in največ odnese".

Najbrž si lahko tudi odmislimo kakršnekoli evropske migracije v druge države, ki bi nam nudile zatočišče in vsaj minimalen življenjski standard.

Debata o pomoči drugim in prepuščenosti samemu sebi ali vakumu socialnega čuta za sodržavljane, bo najverjetneje še kako aktualna ob vse večji nevarnosti naravnih nesreč in tudi vojni nevarnosti na evropskem prostoru. Vsaj tako kažejo že navodila o 72-urni prepuščenosti samemu sebi in/ali svoji sposobnosti preživetja, v kolikor bo evropski prostor napaden. Sami iz svojih sredstev si naj bi evropski državljani zagotovili tudi osnovni paket za preživetje v primeru vojaškega napada.