Družbeni moralni pritiski: razpotje med pravom, moralo in svobodo

Odkloni, delinkventnost in osebne svoboščine

V sociološki debati je nujno razlikovati med deviantnostjo (odkloni) in delinkventnostjo. Na kratko, delinkventnost zajema tista dejanja in vedenja, ki jih zakon izrecno opredeljuje kot kazniva dejanja. Deviantnost pa so tista odklonska vedenja in dejanja, ki jih zakon ne prepoveduje, a jih družbena morala in kultura obsojata kot nesprejemljiva.

Naša izjemno heterogena družba ima pogosto tendenco, da presega meje zakona. Zelo rada presoja in sodi posameznike na področjih, ki ne zadevajo uradnega sodnega pregona ali obsodbe po obstoječi zakonodaji. Pri tem pogosto pozabljamo, da bi morala biti družba utemeljena tudi na osebnih svoboščinah posameznika.

Etika, empatija in moralni pritisk

Razprava o družbeno-moralnih pritiskih in sodbah nas neizogibno vodi k vprašanju o naši osebni kulturi in empatiji do drugih. Ključno je, da se vprašamo:

Kje je meja med družbenim moralnim pritiskom in kršitvijo osebnih svoboščin?

Zakaj drugim kratimo osebne svoboščine?

Zakaj svoje in tuje neupravičene moralne pritiske ne le dopuščamo, ampak jih celo izvajamo, namesto da bi jih obsodili?

Moralna prepoved ali obsodba družbe ne bi smela biti podlaga za stigmatizacijo tistega, kar ni opredeljeno kot nedopustno v zakonodaji.

Meje osebnih svoboščin

Številna področja našega življenja jasno sodijo pod okrilje osebnih svoboščin, in v njih družba ne bi smela biti sodnik:

Družinsko življenje: Med osebne svoboščine spada svobodno odločanje o ustvarjanju družine, sklenitvi zakonske zveze ali spočetju otrok. Zato je obsojanje posameznika, ki se odloči za zakon in/ali otroke, enako neupravičeno kot obsojanje samske osebe ali osebe brez otrok.

Združevanje in odnosi: Ljudje smo svobodni pri izbiri, s kom se bomo družili, in koga bomo izključili – seveda v okviru medsebojnega sporazuma.

Identiteta in stil: Naša oblačila, stil, modne odločitve ali njihov manko so del naše lastne identitete. Vsakršna moralna obsodba na tem področju predstavlja nedopusten poseg v osebno svobodo.

Lastninske pravice in svoboda izražanja

Poseganje v lastninske pravice je pogosto jabolko spora. Posameznik, ki se odloči, da bo njegova nepremičnina izgledala tako, kot njemu ustreza, dokler to ne ogroža drugih, uveljavlja svojo pravico. Podobno velja za odločitve o prodaji, oddajanju ali dovoljevanju služnostnih pravic. Deviantno in/ali delinkventno je predvsem poseganje v lastninske pravice drugega.

Kar zadeva svobodo izražanja, se lahko držimo preprostega, a učinkovitega kulturnega pravila: "Izražaj se o tistem, kar je tvoje, in v svojih zadevah" ali "Pometaj pred svojim pragom." S tem se izognemo kršenju svoboščin drugih.

Če se opremo na Kazenski zakonik, lahko ugotovimo, da imamo povsem zadostno število pravil, regulativ in uradnih oseb za pregon uradno nedovoljenih (delinkventnih) dejanj. Zato bi moral biti poudarek družbe na spoštovanju pravnega reda in osebnih svoboščin, ne pa na izvajanju neupravičenih moralnih pritiskov.