Energetska fobija

Po več kot dveh letih trajajoče Covid-19 fobije, bomo najverjetneje dobili še energetsko fobijo na tako imenovanem prostem trgu. Samo upamo lahko, da celoten poslovni in privatni svet ne bo spet podvržen zapiranju in odpiranju poslovne in privatne dejavnosti.

Efekt vladnega določanja zapiranja in odpiranja poslovne in privatne dejavnosti, v času Covid-19 fobije ni ravno prinesel pozitivnih učinkov v smislu zmanjševanja števila novih okužb s tem izredno življenjsko nevarnim koronavirusom Covid-19.

Sedaj pa smo zaradi vojne v Ukrajini na evropskem kontinentu zapadli v pravo pravcato energetsko politično fobijo. Svoboden trg energetike, je namreč v kolapsu in fobiji. Čas, ko smo pogledali samo na ceno energenta, sploh v zimskih časih, je namreč v zatonu. Ukvarjamo se in se bomo z dostopnostjo energenta. In to ob vseh investicijah tudi v tako imenovane obnovljive in nadomestne vire energije. 

Če smo se včasih bali posek gozdov, ki naj bi bili vir kisika na našem planetu, je sedaj spet postalo aktualno staromodno ogrevanje na stare peči na drva. Opustili smo tudi navado varčevanja z vsakim listom papirja. Poseke gozdov bodo pač postale politično in ekološko manj aktualne in bodo morale počakati na konec energetske fobije.

Dobava električne energije, vključno s pridobljeno sončno energijo, je namreč vprašljiva. Energija na podlagi zemeljskega plina, je predvidoma vsaj za čas politične stabilizacije vojne na evropskem kontinentu, vprašljiva in pričakovano deficitna. Mogoče bo plin celo nedobavljiv energent, ki se bo pomaknil v pozabo. 

Premoga tudi primanjkuje. Upamo lahko, da nas vse te politične in gospodarske energetske debate ne bodo pripeljale do prave potrošniške energetske fobije nakupa vseh mogočih peči za ogrevanje z namenom, da si ogrejemo vsaj dom ali poslovni prostor. Ostane nam seveda tudi problem mobilnosti.

Nasveti za uporabo ali celo nakup osebnega ali poslovnega vozila, so v popolni fobiji. Elektro mobilnost je namreč v zimskem času vprašljiva. Prav tako pa tudi bencinska osnova za promet in transport. 

Mogoče se naše babice in dedki še spomnijo uporabe domačih živali za promet in transport. Čeprav so najbrž vse kočije in vozovi že v muzeju ali odpadu. Je pa možna alternativa za mobilnost, ki je včasih celo zahtevana.

Manjkajo tudi politični in gospodarski nasveti za uporabo ali nakup konjev ali oslov. In seveda zapolnjen market transportnih konj ali oslov, ki je prosto dostopen. Po zgodovinskih virih je tudi precej kompliciran način uporabe, saj ima sicer kratko pamet, ki pa ni posledično povezana z ubogljivostjo.

Najcenejša in najbolj zanesljiva bo najverjetneje uporaba lastnih nog, oziroma uporaba peš poti in čimkrajša pot do želenega cilja. Seveda pride prav za prometno dostopnost tudi čisto navadno kolo, da bomo vsaj malo modernizirani in še ne čisto ekološko vrnjeni v naravno stanje. 

Mogoče nas bo tako razvita politična diplomatska dejavnost vsaj malo približala naravnemu stanju in nam povrnila stik z naravo.