Vojna je odraz kulture

Naše kulture so kljub naporom, da bi poenotili standarde sobivanja ljudi na našem planetu, še vedno zelo različne. In seveda s tem tudi pravila sobivanja. Pomembno za vsako družbo pa je sistem nagrajevanja in kaznovanja kulturnih vrednot.

V naši družbi se je pojavil nov trend zaželenega delavca, ki je v bistvu prežeči tiger, ki čaka na vsako priložnost, da zadovolji svoje potrebe in potrebe svojega delodajalca. Ob tem se seveda lahko potolažimo, da vsaj izgleda kot tiger in seveda ga zato lahko prepoznamo kot nevarnost.  Upam, da je takšnih malo, ki ga zamenjajo za plišasto ljubko igračo.

Naslednja stopnja v kadrovanju  je zaradi našega zaznavanja nevarnosti najverjetneje morski pes, ki pa ima obleko prikupne akvarijske ribice. Ob takšnem delavcu seveda težje zaznamo nevarnost. Lahko ga celo prepoznamo kot nenevarno in ljubko bitje, ki se nam zaradi tega lahko svobodno približa in povsem predatorsko in nehumano zadovolji svoje potrebe. Dosedanja pravila zadovoljitev potreb posameznikov obstajajo samo še na polju zlorabe lahkovernih.

Obema delavcema, tako tigru, kot prikupno oblečenemu ali zakomufliranemu morskemu psu, je skupno, če pogledamo etologijo, da zadovoljujeta potrebe brez upoštevanja lastninskih in splošno pravnih pravil za zaščito lastnine in integritete človeškega bitja.

Želena oblika delavca  pa se lahko razširi v splošno želeno človeško kulturno obliko sobivanja. Vsi bomo pač postali podobni živali, ki bo samo čakala na priložnost, da zadovolji svoje potrebe brez dosedanjih družbenih regulacij ali pa po iskrivljenih preoblikovanih pravilih glede na naše potrebe. Te potrebe pa so večinoma materialne narave, ni pa nujno. Lahko je tudi potreba po sužnjih. Seveda lahko sem prištejemo tudi zadovoljitev spolnih potreb brez soglasja drugega bitja. Tako novodobno bitje pač napade, kakor oceni lastnino ali stvar ali drugo bitje, da je ranljivo.  Pravil več ni. Velja samo zakon močnejšega in spretnejšega v napadu.

Seveda je na drugi strani tudi drugo bitje. Če je to drugo bitje močan predator, ki tudi sam išče žrtev, se mu napadalec raje izogne in izbere bolj ranljivo bitje. Tako nastane paradoks predatorske družbe, ki si mora poiskati ranljive žrtve. 

V takšnem predatorske družbenem sistemu bo kultiviran človek, ki ne brani svoje integritete ali svoje lastnine postal žrtev predatorjev. Posledično mora ta prejšnji kultiviran človek, ki spoštuje integriteto človeka in njegovo lastnino,  za namen svoje obrambe tudi sam razvijati svojo fizično moč, ki jo mora nadgraditi tudi z orožjem.  Nastane pač družba, ki regulira svoje odnose glede na fizično moč in najmočnejše uničevalno orožje. In seveda postane to čas človeške družbe, ki zaide v pravo vojno stanje in privzame spremenjene kulturne, pravzaprav pa vojne predatorske vrednote. Za pridobitev dobrin, lastnine in pridobitev cenene delovne sile ter celo spolnih suženj postane kulturno bistvena fizična moč in uničevalno orožje. Da bi si zagotovili žrtve  pa postane pri kulturi drugih bistveno pomembno zatiranje obrambnih in samoobrambnim veščin ter pripomočkov za obrambo.