Nemoč človeka pred maščevanjem narave

Leto 2024 si bomo lahko zapomnili po vojnah blizu Evropske unije (EU), ki se nočejo umiriti. Postaja pa to leto tudi poznano po naravnih nesrečah, kot so poplave, potresi, tornadi, hurikani in druge elementarnih nesrečah, ki za sabo puščajo uničene domove, gospodarske objekte in solze za našimi bližnjimi, ki niso uspeli preživeti.

Človek, ki naj bi bil najvišje razvito inteligentno bitje, se tako spet srečuje s svojo popolno nesposobnostjo, da bi ukrotil mati naravo. Besnenje narave, kateri večkrat pripisujemo tudi maščevanje zaradi onesnaženja in uporabe jedrskega in drugega orožja za uničevanje vsega živega in neživega na našem planetu, se nikakor noče umiriti. 

Mirno lahko samo opozarjamo na možnost novega močnih vetrov, tornadov in hurikanov ter mogoče celo poplav in potresov. Večinoma pa smo ljudje nemočni, da bi jih ukrotili, odpravili ali preprečili.  

Ljudje smo pač največ znanja vložili v izum novega še močnejšega uničujočega orožja. In to orožje se kaže v vsem svojem uničujočem delovanjem pod vplivom človeške volje, ki jo preveva sovražen odnos do drugih in želja po uničevanju.

Veliko manj pa je človek vložil ali pa še vlaga svoje intelektualne sposobnosti  in denar v ohranjanje našega planeta. Najbrž tudi zaradi dejstva, da je še veliko gozdov in polj, ki nam zagotavljajo potreben kisik za dihanje, vodo in hrano, ki nam je potrebna za preživetje ali pa drugače povedano za ohranjanje našega življenja. In seveda k temu doprinese tudi dejstvo, da je število ljudi, ki se na novo rojevajo, še vedno večje, kot pa število ljudi, ki v tem času umrejo. In seveda računamo vedno znova tudi na dejstvo, da ljudje znamo po vsem uničenju takšnem in drugačnem, tudi vedno znova obnoviti svoje domove, gospodarske objekte in polja ter gozdove. In nikakor ne predvidevamo uničenje vsega živega na tem planetu in mogoče celo uničenja tega planeta Zemlje.