Tehtnica življenja in smrti

Življenje naj bi bilo enkratno in neponovljivo in zato še posebej dragoceno. In vsaj človeško življenje naj bi bilo tudi posebej zaščiteno. 

S takšno definicijo se strinja večina religij, tudi tistih, ki oznanjajo ločitev duše, kot večne oblike življenja, od telesa, ki je minljivo. Ali pa tistih religij, ki oznanjajo ponovno življenje v drugi obliki ali reinkarnacijo.

Seveda pa se ob tem postavlja tudi vprašanje o vrednosti človekovega življenja, ki naj bi imelo neprecenljivo vrednost. In vendar se postavlja tudi vprašanje, kakšno naj bi bilo  življenje vredno človeka.

In seveda ob takšnem načinu razmišljanja lahko pride določena skupina ljudi do zaključka, da njihovo življenje ni dostojno človeka in se enostavno zaradi tega ne boji smrti ali pa si celo želi umreti. 

O takšnem vprašanju naj bi se odločali v Sloveniji na referendumu o evtanaziji ali dovoljeni pomoči pri usmrtitvi. Seveda naj bi bil predpogoj evtanaziji svobodno izražena želja človeka po usmrtitvi.

O svojem in drugem življenju se tako ali tako že odloča tudi, ko se odločamo o vojnah ali smrtni kazni, ki je naj ne bi več izvajali. Ali pa enostavno mirno gledamo umiranje človeka iz takšnega ali drugačnega razloga, ne da bi mu sploh poskušali pomagati.  

Nekateri ljudje se odločijo tudi za uporabo orožja ali upor, ko se jim njihovo življenje ne zdi več vredno samega življenja človeka. Takšen primer je bil tudi organiziranje odpora zoper fašizem in nacizem v Sloveniji, oziroma organiziranje Osvobodilne fronte (OF) ob okupaciji Slovenije. Čeprav je že sama organizacija upora zoper okupatorje pomenila, da dobesedno zrete bodoči smrti v oči. Tudi ta dan še zmeraj praznujemo v Sloveniji vsakega 27-tega aprila.

Tako bo ostal pojem in vrednotenje človekovega življenja še zmeraj predmet splošne družbene debate. Lahko pa samo upamo, da bo lahko vsak človek sam po svobodni volji odločal o vrednosti svojega življenja in tudi o želji po smrti.